Avtor: Dušan Jovanovič
KLINIKA KOZARCKY (alko-komedija)
Režija: Aljaž Godec
Sezona 2009

Igrajo:
Emil, pacient,mož s čelado: DANIJEL NOTERZBERG
Vinko, pacient: DAMIJAN ZAGORŠEK
Francka, njegova žena; Mojca, njena sestra dvojčica: KATJA SVENŠEK
Lojzka, natakarica; Berta, njena sestra dvojčica: JANA ŽERAK
Dolar, lastnik bufeta; Dolarjev ata: MATJAŽ GODEC
Dr. Kozarckyeva, vodja bufeta: TANJA HAUPTMAN
Žlehta, direktorica; Žlehtina sestra: VIKTORIJA PETRENA

Ostali sodelavci:
Glasba, luč: NEJC PEŠEC
Šepetalka: MONIKA CESTNIK
Fotografija: SREČKO TRSTENJAK

Število ponovitev: 21 ponovitev
Gostovanja:Grajena, Stara steklarska delavnica-Ptuj, Pekre pri Mariboru, Šentvid pri Ljubljani, Velenje, Prevalje, Krmelj, Starše pri Mariboru, Miklavž pri Mariboru, Lovrenc na Dr. polju, Destrnik pri Ptuju
Nagrade: Uvrstitev na regijsko Linhartovo srečanje. Aljaž Godec- najboljsa režijo 6. festivala komedije Pekre 2010

DUŠAN JOVANOVIČ:
režiser, dramatik, esejist, lucidni kolumnist ter med drugim tudi predsednik Prešernovega sklada, se je rodil v Beogradu, 1.10.1939. Po drugi svetovni vojni sta se mu ločila starša in z očetom se je leta 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino in v začetku šestdesetih let diplomiral, nato je študiral režijo na AGRFT Dušan Jovanović je v Sloveniji izjemno cenjen režiser. V zadnjih nekaj letih je na oder SNG Drame v Ljubljani postavil nekaj prestižnih del, med njimi krstno uprizoritev Kasandre Borisa A. Novaka, Romea in Julijo Williama Shakespeareja in z Grumovo nagrado nagrajen tekst Ekshibicionist avtorja s psevdonimom O. J. Traven, za katerim naj bi se skrival sam Dušan Jovanović. Piše avantgardno, groteskno, satirično in parodistično dramatiko, v tesni povezavi s svojim režijskim delom. Leta 2004 je prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti (M. Proust/H. Pinter/D. Trevis Iskanje izgubljenega časa, SNG Drama Ljubljana).

Alkoholik, prijatelji, ima svoje dostojanstvo
Klinika Kozarcky je alko-komedija o grotesknih manipulacijah pri zdravljenju alkoholikov, toda s pomenljivimi presežki. Grotesknost drame mehča za Jovanovića, avtorja komedije, neobičajna poetičnost in človeška milina v razmerju do brezdušnih manipulacij pri zdravljenju alkoholnih 'odvisnikov'. In četudi avtor sam ni popolnoma prepričan, da so vse te sestavine zadostne za generiranje vsestransko polnokrvne komedije, je Klinika Kozarcky duhovita odrska igrača, polna hudomušnih in satiričnih poant. Junaki Klinike ne skušajo spreminjati sveta, ki ga ne morejo niti razumeti, ampak se trudijo prilagodili in na ta način preživeli. Odvisnost od alkohola je predstavljena kot nekaj kar je med nami in kar ne gre zanikati. Tudi Jovanović zatrjuje, da s svojimi deli ne skuša spreminjati sveta in položaja človeka v njem, ampak ga želi le prikazovati: »Svet je definitivno abnormalen, definitivno iz tira, in ta iztirjenost je pravzaprav čedalje hujša. /.../ Pustimo svet, tak kot je, poskušajmo pa spremeniti svojo optiko gledanja nanj.«